Nekaj življenj traja, preden izgine okus.
/Ker, ko je sonce zahajalo, je zašel tudi vzhod./
Iz česa naj se opijam, če ne iz besed. Vijolična. Rdeča. Rumena. Ujet sem. V tunelu brez konca tišine. Le misli ... misli. So res samo moje?
: kaj jih ne okusiš? Vse so. Kot si obrezal. V obrezlinah.
Da se izgorijo.
: nikar! Draga. Ne ponavljajva. Okusa. Odhoda.
/Vzhajana v zvezde, dan lahko položi le v sen./
Čudovit utrinek, v katerem je popisano in ubesedno tisto, kar ostane - priokus slovesa. Ostajamo v obrezlinah, vonju, okusu in v barvah poezije, sploh kadar je "vzhajana v zvezde", Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: flo
- 28. 01. 2018 ob 08:43
- Prebrano 678 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 314.36
- Število ocen: 11