Nekaj življenj traja, preden izgine okus.


/Ker, ko je sonce zahajalo, je zašel tudi vzhod./

Iz česa naj se opijam, če ne iz besed. Vijolična. Rdeča. Rumena. Ujet sem. V tunelu brez konca tišine. Le misli ... misli. So res samo moje?

: kaj jih ne okusiš? Vse so. Kot si obrezal. V obrezlinah.
Da se izgorijo.

 : nikar! Draga. Ne ponavljajva. Okusa. Odhoda.

/Vzhajana v zvezde, dan lahko položi le v sen./







flo

Sara Špelec

urednica

Poslano:
01. 02. 2018 ob 09:59

Čudovit utrinek, v katerem je popisano in ubesedno tisto, kar ostane - priokus slovesa. Ostajamo v obrezlinah, vonju, okusu in v barvah poezije, sploh kadar je "vzhajana v zvezde", Sara

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

flo
Napisal/a: flo

Pesmi

  • 28. 01. 2018 ob 08:43
  • Prebrano 375 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 314.36
  • Število ocen: 11

Zastavica