bivam sam, predan,
oklepajoč se pesmi,
lepega le kljuna, prikovan.
Ne zmore mi beseda
ključa skritega srca odpreti,
rima si navdiha novega
več ne želi imeti.
Sedim ob oknu, gledam,
čistim solzne si peruti,
čas pa nezadržno uhaja,
vabi vase, v dolgčas kruti.
Nerazumljen sam ostal
na stopnji večnih sem želja,
a rajska ptica skrita vase,
bolečini moji se smehlja.
Brez volje tavam, iščem zdaj
po kletki eno tistih pravih kod,
čakam da sam sebe dan uniči,
in raznese sanje mi povsod.
Toda nimam možnosti,
vrtim v začaranem se krogu,
ne sestavim pravih pesmi,
sam ostajam spet pri istem zlogu.
Ni več volje do rešitve,
osivelo z njo je hrepenenje,
s trnjem prepleten brez volje,
čakam, da izteče se življenje.
by Mikla
