Neuka rasa te je v blodnih krčih
In skozi kri brezimno porodila.
So dali na pletena te nosila
In segli po napitku v težkih vrčih.
In reka te je prala, te zibála.
Po logih robidovja si se pasla.
Ko pol višine si moža dorasla,
Si že v porodni postelji ležala
In s petindvajsetimi starka suha
Izdihnila si sama v vlažnem kotu;
Gliníca ti bila je zadnja rjuha,
In tvoja hči, ujeta v istem grotu,
Že trikrat mati in za tebe gluha,
Te ni pospremila na zadnjem potu.
In znova bo napitek, poln grenčine,
Jim lajšal mrk brezup v močvarah barja,
Ki kri in seme v njem življenje stvarja
Za nova tisočletja jalovine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!