Hodim ob mirnem toku reke.

Približujem se, tam kjer prvič srečava se.

Z rjavimi očmi pogledaš me.

Moje srce prvič zaljubi se.

Govoriva o lepoti sveta.

Kavo z mlekom v prestižni kavarni srkava.

Kazalec na uri se zelo hitro vrti.

»Sprehodiva se, saj ne morava cel dan samo presedeti.«

Ob mirni Ljubljanici se počasi sprehodiva.

Poglej jo, nosek in lička rdeča, medtem pa midva govoriva.

Moje srce močno utripa, ko nasproti mene stoji in se mi smeji.

»Usedi se, poglejva kako lepo reka deri.«

Oči utopljene v njeni duši, srce hrepeni.

Obraz njen približa se, ustnici prekrižata poti.

Utrinek zbeži, a ona reče »Ponovi.« in se prikupno nasmeji.

Moje srce pa sedaj le zanjo gori.

Tudi če po tem to krasno dekle v svet zbeži,

Zapomnil si jo bom do konca mojih dni,

Saj v takem trenutku prave ljubezni, človek delček svoje duše izgubi,

Saj jo drugemu podeli, do konca njenih dni.

Domen Perovsek