Kdo še šteje

hladne udarce

po svinčeni uri

na turnu

zapoje zvon

kot da kliče

še sem tu

ne pozabi name

kakor grešnik

ki noče verjeti

da je nekoč

nekdo ustvaril

začetek zgodbe

ki bo trajal

dokler traja

človek z zavedanjem

in občutki

ki stiskajo

in osvobajajo

oboje hkrati

kakor jok

ki hrani

in daje utrip

da izmije

bolečino

in da upanje

s srečnim občutkom

dala bi ti svoj stol

če bi bil gosposki

je pa le navaden

lesen in težek

kakor križ

iz težkih lat

iz njega ni zmage

je samo bič

ki daje toliko

da se ne sesedem

tudi ob bolečini

tiho sedim

in nič ne rečem

in ne morem ti podariti

niti ene snežinke

le  če se solza zaledeni

in pade za najino srečo.

IŽ-lev