V očeh ljubeče

srnice se ranjene dogaja,

begajo oči nemirne,

stalno kdo osvaja.

Ščit preteklosti,

težko si ga nadene,

a pod njim ne diha,

rožica ovene.

Ujeto bitje v oklep

na vetru čaka dovoljenje,

da ji lastna duša reče,

kdaj dovolj uboga jo trpljenje.

Mimo trdnega vsakdana

ji zbeži preteklost glasna,

se lovi v preresno jutro,

ko brezupno uteče krasna.

Skrivoma jo opazujem,

ko nemočno ždi v vetru,

izgubljena za ljubezen

kakor tvegana novica v etru.

Toda ona se bori,

v viteza oblečena opravi,

težka ji kovina ne pusti,

da jo objem pozdravi.

Brez moči je svetlo sonce,

skozi bran ji ne posije,

kajti v sebi čuva sveti gral,

da ga svetloba ne ubije.

Mogoče najde se stoletni princ

in ji na stežaj oklep razpre,

pa iz nje privrejo sanje,

preden zadnje upanje umre.

by Mikla

Mikla