Na trdih tleh zdraven mehke postelje ležim,

o oblakih žametnih in deklitih rožnatih mislim,

se motim-

govorim le o enem krasnem deževnem oblaku in mirni deklini, ki pod nim stoji.

Zdraven nje na ta svetel dan stojim,

dežnika nimam saj tudi dežja nad mano ni,

nad njo leti.

Ona pod velikimi kapljami se kot sladkor v sok grenivke topi.

Tam na robu, kjer se ljudje ločujevo, se naključno ustaviva.

Oba fizično tu, pod tem obakom deževnim strele lete, midva pa misliva.

Stoj!

Čeprav tako neizmerno čudna si za oči ljudi, z mano pridi.

Domen Perovsek