Nekoč, ko dan bo svetlejši
od prihodnosti nesrečnih ljudi
vedi, da poiščem te ponovno.
Morda poznava se že,
iz zbledelih spominov bolečine.
Ali pa nasmeh ujela sva v očeh otožnih.
Obljubi mi, da čakaš me na mestu,
kjer nekoč ti rekla bom besede tuje.
Počakaj, da vzkali poslednji utrip srca.
Če pa naprej boš šel vedi da,
kot sonce vsako jutro vzide,
tako jaz vstala bom po vsakemu porazu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nikolina_Lorena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!