Nikoli ne bo pozabila dneva, ko je prvič zaslišala njegov glas.
Na koledarju tistega leta si ga je označila z rdečo in še vedno, toliko let kasneje je ta isti koledar krasil njeno mizo.
Mu je njen rahlo raskav »halo« v telefon zadrgnil grlo?
Dejansko je bilo tako slišati... tisti trenutek se ji je zazdelo, da bi rabil inštrukcije iz komunikacije čeprav ga je drugače imela za zgovornega in mu spontan pogovor ni predstavljal težav.
“Bi rada slišala, da sem zaljubljen vate?” Ne! Ja! Ne ga srat, no!
Danes bi storila vse drugače… najbrž?
Čaka…
…tam ob klavirju je mojstrica čarovnije, le dotakniti se mora črno belih tipk.
Z njimi potuje v času tja in nazaj. Včasih tudi večkrat na dan.
Ko počiva… milje kar bežijo. Koncentracija pada in včasih se pri tleh v kotičkih porazgubi v nič.
Potem pride bolečina. S tal se širi navzgor po nogah, jo neprijetno zaskeli nekje pod trebuhom in nadaljuje pot do prsnega koša. Tam ji vzame dih.
Kot bi ji kdo ukradel sapo, razširi oči v nenadni izgubi.
Bolečina se ugnezdi nekje za vratom in svoje lovke steza prav proti vrhu glave… tako ji uspe odriniti vse naraščajoče misli.
… in tako je že danes in vse je drugače.
Njegova sivolasa glava leži na njeni blazini in ona ga imenuje ognjeni strelec. Spi. Njegov dih je plitek.
Moti jo, da ga ne sliši, zato vsake toliko vstane in mu prisloni ustnice k ustnicam, da bi začutila njegov dih. Vpija ga vase, pomeša s svojim in mu pravi »najin dih«.
Nenadoma se zave; to je življenje!
Ta dih, ta majcenost, ki raste v njej, ki se širi in želi na prostost… ta mala sapica, ki bo vrtela njen svet.
To je bistvo! Sličica njunega srca v naročju, ki ga bo hranila zanj, za njuno ljubezen... za prijazen svet.
Naenkrat je postalo tako zelo pomembno… daj bog, naj bo prijazen.
bežeča leta
v čarovniji življenja
sije trenutek
arabela