Ob hiši na klopi sedim.
Poslušam tišino noči,
ki jo občasno zmoti vetra
šumenje v drevju.
Tišina noči vse bolj te omamlja.
Misli poslala sem na pašo,
da možgani se umirijo
in telo sprosti.
Ob zori petelin tišino zmoti,
telo počasi se prebuja
in tišina se poslovi.
Spet nori tempo dneva je tu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Кристина Анастасия Верас Брзин
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!