Drugo ljubiš, srce mi pravi. Name si pozabil.
Pozabil si, do jutra z mano, vse noči!
Nočeš mi več, kot prej, pogledati v oči,
da bi z nasmehom svojim, moj nasmeh izvabil.

Tvoje poti zdaj vodijo pod neko drugo okno,
od koder se drugačne glasbe sliši glas.
Pozabljeni so zvoki pianina, strun kitare,
ura ti bije zdaj čisto drugačen čas.

Oddaljen je utrip srca, mojega ob tvojem,
daleč je, pod prsti mojimi, izvabljen stok.
Ona je v vsakem dnevu, novem jutru tvojem,
prihaja noč in v njej ti, sam, tvoj jok …

Ne veš, Ona ljubezni prave ne pozna!
Telo ti daje, a tvojo dušo jemlje!
Tuja ji je ljubezen tvoja, sanje, želje,
samo igrati se s teboj, ji je v veselje.

alineja