Sonce
mi je senco
vzelo,
da je moja,
ni verjelo.
So zvezde
mi zavrgle sanje,
ker niso več
verjele vanje.
Cesta
mi odmika cilje,
ki sledim jim
dolge milje.
Me upanje
je vrglo
iz sedla,
peš poti
bom dalje bredla.
S sabo nosim
prazno vrečo,
iz nje sem
izgubila
srečo...
Čez kamen
padem
na obraz,
a končno v luži
vidim
pravi Jaz.
Si dobro
v luži
ga operem
in z novo
vero
se poberem.