za vse na pesem.si :)

Žalost leze za oblake,
dež ves jad izpira,
veter spiha kup navlake,
ki se v drob zažira.

Sonce plete tanke niti,
svetle zanke dela.
Mora móra proč oditi,
rasti ne bi smela.

Strah utonil je v potoku,
ki prevzetno skače,
se izognil mi je v loku.
Kaj pa bi drugače!

Srd valovi razdrobijo,
božajo me nežno.
Ležem nanje, šepetajo
misel mimobežno.

Je obup pregnala luna,
danes vsa prijazna.
Še odsev pri dnu tolmuna
čutim, nisem prazna.

Spet me vabi dih pomladi,
naj v svit kaj prinesem.
Prav, bom šla kot ponavadi
s svojo rimo v Pesem.

:)

Lidija Brezavšček - kočijaž