Obstaja čas, kakšno uro pred zoro,

ko noč še boža mojega spečega psa,

petelini pa že moja ušesa.

Luna se takrat otresa

samote, ki z nje sneži na moje

lase, ramena in skupke praznih rim.

Le pritajen zvok prometa

nekje v daljavi leta

in spominja da živim.

Moji mrzli prsti ugašajo

zvezde, kakor sveče

in moji nohti grebejo v temí

iskreče utrinke,

ki mrejo en za drugim

pred mojimi očmi.

Ko pa noč mi še poslednje upe ohromi,

utihne

in vse, še zvok motorjev, prepodi drugam,

le spominov… le njih ne…

njih prelistam,

da uvidim, kako boleče sem sam.

Peter Rangus