Kvišku neba,
zaprasketa, zamiglja in zleti
majcena iskra.
Kmalu ji sledi še ena
in še druga in tretja in tisoča.
Iskre so preplavile noč.
V kresni vročini si vsaka
utira razburkano pot med oblake.
Nekaj se jih vztrajno vzpenja,
druge hlad zemlje hitro ugasne.
Vsaka zase svoj unikat,
a povsem nepomemben drobec luči.
Šele v plesu minljivih milijonov
njihova lepota ostane.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!