NI MOJA PESEM

 

Spet kapljajo glasne ure
na iztrošenem kazalcu,
v čast navzdol že dolgo
mi obrnjenemu palcu.

 

Prostor, kjer živijo sanje
je napolnila tišina,
ni več smeha, krika ne,
obmolknila je vsa vedrina.

 

Le moj hrbet nosi isti
dobro mi poznani tovor,
v redkih stikih s samim vragom
iščem v sebi spet izgovor.

 

Zid na vse strani brez oken,
vrata pa prepreda trnje gosto,
duša, vem da ni še čisto zdrava,
sili skoz ključavnico mi spet na prosto.

 

Vsake toliko zaslišim zunaj
petje ptic, ki niso šle v južne kraje,
so ostale delat družbo mojim solzam,
bodo pile z njih v čast predaje.

 

Na rokah mi glava dolgo že sloni,
podpiram vse kar v njej je še ostalo,
kar pač vedel sem o dobrem, lepem,
zdavnaj na bolšjaku se je za drobiž prodalo.

 

Pesnik v čustva svoja sem ujet,
v moškem svetu se ne govori na glas,
le počasi spremljam umirajoče sanje,
ki jih v meni je pozabil neki drugi čas.

 

Počasi knjiga se življenja mi zapira,
vanjo pol stoletja zbiram že spomine,
na kazalu več je dobrih zgodb ostalo,
prah na njih potiska jih v globine.

 

Ni več volje za drugačne sanje,
so moči pošle, da bi spreminjal,
trda koža se počasi zbira,
me ima, da le bi še preklinjal.

 

Eh, Mikla,
NE, to ni tvoja pesem …

 

by Mikla

Mikla

filia

Poslano:
06. 01. 2018 ob 14:34


Takšna se najbolj dotakne ... Vsak jo nosi v sebi ... Življenje je ...

Pozdrav       "filia"

Zastavica

Mikla

Poslano:
06. 01. 2018 ob 21:53

Ja res je, piše sama po sebi ... Hvala 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Mikla
Napisal/a: Mikla

Pesmi

  • 06. 01. 2018 ob 00:12
  • Prebrano 479 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 134.7
  • Število ocen: 5

Zastavica