po hiši močno zadiši po........... vroči kavi

zaprem svoje oči

MEDITIRAM

........

skozi nosnice vdihavam prijeten vonj po...... kavi

diši

pomirja me

pomirja moje telo

skodelico držim v roki

bela skodelica, ob kateri spet zaživim

ne rabim "cukra"

skodelico držim v roki in se spominjam na mamo, očeta, zmago, božanstvom in soncem

v prsih začutim bitje srca, ki miruje

počasi udarja

počasi me opozarja, naj molčim

naj mižim

naj sedim za klopjo

okoli katere so sošolci in sošolke

vsi vonjajo kavo

barcaffe

skodelico kave dvignem ter jo pogledam s tretjim očesom

na roki, ki drži to šalico, čutim toplino, ki preko mojih dlani polzi v telo

skozi roko gre do komolca, rame, vratu, vse do možganov......., ki opravljajo svojo službo

toplina zdaj obrne svojo smer in gre drugam

navzdol

preko vratu, ramen, srca, trebuha, popka, intimnih predelov, vse do kolen, preko beder, vse do stopal

polna sem topline

toplina me spremlja do obale

stopim v plitvino morja, slišim nežno žuborenje, galebe, ribiče in morsko "življenje"

hladno morje boža prste na mojih nogah

čutim peščeno dno

štejem zrnje peska

potem iz daljave začujem besede

dva fanta se sprehajata po potki

po poti v mojo meditacijo

njun dialog je poln nekega zakoreninjenega občutka manjvrednosti in lucidnosti

........ 

film se zavrti nazaj

ne bom opisovala vračanja k kavi

kava je v stari dalmatinski džezvi

grem nazaj

v obratni smeri se počasi vračam v preteklost

v realni čas

hodim ritensko kot ostali ljudje, ribe v morju plavajo ritensko, stavki in misli se začnejo s piko in končajo z velikimi zaćetnicami

čas gre nazaj....... nazaj v ta (najpomembnejši) trenutek

tukaj sem in tu ostanem

pogledam okrog sebe s tretjim očesom sošolke ter sošolce, ki jih ni v mojem vidnem polju

gledam jih s tretjim očesom

slišim utripanje njihovih srčkov, pretakanje krvi v njihovih žilah

sledim dogajanju v njihovem drobovju

odkrivam njihove stiske, travme, bolečine, skrivnosti in afekte

vse to doživljam le v času meditacije

meditacija o kavi

ko se naposled kava razlije po tleh

v džezvi je ostane le še kak požirek

džezva je tako prazna in leži na tleh pozabljena in osamljena kakor jaz in moja želja po kavi

moje želje so sirote

moje želje so sirote 

da ne bo pomote

le kave si želim, da se potešim

da pozabim na občutek in uživam ta trenutek.....

Suzana Kovačič