Najlepše božične smrekice

stojijo v gozdovih.

Razkošno, visoko, široko

kažejo pot v nebo.

Beli, drobni  sneg jih je okrasil

ivje jim zlati  zdrave veje,

skoznje se sonce, zdaj luna,  smeje.

Ko se zemlja spet prikloni soncu,

vse kar raste, vse kar čuti, vztrepeta.

Čudenje, veselje, hrepenenje,

da še enkrat se rodilo - novo bo življenje.

Vsi, ki ste obupani

in ki več ne veste kam,

le pogumno,

zdaj življenje spet obrača svetlo, lepšo stran!

Dlan v dlani,

nismo več sami.

Tudi če si človek sam, ubog,

s tabo je na poti - večni Bog.

Darika