Starša sta odšla. Rekla sta, da gresta na dopust. Zabičala sta mi, naj bom pridna. Zavila sem z očmi. Trapasto se mi je zdelo. Pol ure zatem sem bila že sama. Sama v domači hiši. Šla sem v sobo. Med štiri stene. Gledala sem pajčevine in obrabljen parket. Tudi sama sem si želela dopustovanja. Dopust je dopusten. Nekdo je prišel na dvorišče. Sosed Milan. Bil je dobro razpoložen. Vedel je, da sem sama. Vsi so vedeli, da sta oče in mama v Avstraliji. Povabila sem ga v hišo, mu ponudila kavo, sok in nekaj nežnih pogledov. Pri tem je tudi ostalo. Samo pogledi. Nič drugega. Povabila sem ga v svojo sobico, da bi jo pogledal. Prikimal je. V sobi je s pogledom premeril prostornino. Posterji nad mojo posteljo so se mu zdeli smešni. Tom Hanks se je smejal. Jurij Zrnec je gledal nekoliko proseče. Milana so bile same oči. Samo gledal je. Jaz tudi. Nič drugega. Sama sva bila v sobi. Med štirimi stenami. Vse besede so bile odveč. Zakaj bi govorila neumnosti, če se lahko gledava. Bila sva lepa. Oba. Začela sva se slačiti s pogledom. Trajalo je nekaj časa. Bil je čas za male skrivnosti. Nič drugega. Kmalu me je slekel. S pogledom. Tudi jaz sem razgalila njegove mišičaste prsi in kosmat hrbet. Oba sva zadrhtela od poželenja po....... gledanju. Nič drugega. Štiri stene v moji sobi, Milan in jaz. Skrivnostni Milan in jaz, Suzana, ki bi samo gledala, želela, drhtela. Šla sva iz sobe, da bi pogledala še kaj drugega.

Suzana Kovačič