Ne sanjam,

vem pa, da bi bilo lepo.

Stegujem dlani,

da bi se v njih nasule zvezde.

Ko drevesa mečejo spokojne sence

noč brez kazalcev,

kot morje v meni valovi

z valovi, ki jih ljubim.

In kot sreča in strah ,

da to ni res, da vse je res,

se dotiki izgubljajo v preteklost,

blago, kot sonce umirajo v zatonu.

Lepo jih je iskati,

še lepše pozabiti, le peti.

Zakaj bi bilo prepozno za pesem?

Ne bom iskala sebe,

kot da me ni,

kot da nisem živela,

da nisem ta, ki je v vsem.

V meni bo pelo, igralo,

oj, vi ki ste, glejte,

skrila si bom obraz v naročje,

da me dan ne zbudi.

arabela