wuquf 'ala al-atlal
ko izgubiš nekaj res posebnega
in te postane strah
da ne najdeš več česa podobnega
in se zato s silo okleneš spominov
takrat začutiš stvari okrog sebe
kot ročaje, s katerimi se boš
transportiral v vzporedni svet
kadar začutiš, da te v trenutnem
trga na dvoje
čas obrusi ostrino čutenja
te stvari pa še vedno stojijo tu
in te včasih za hip zaustavijo
v njihovih drugih dimenzijah
iz katerih potem nazaj priteče
menda magnetna tekočina
v oči, ki tako privlači
začudene poglede
lacrimae rerum
ko pri drugim opaziš kaj podobnega
se grenko in neopazno nasmehneš
saj poznaš težo bremena
in pomiritev, ki jo to nosi
solze v srcu
stvari v očesu
ustavijo lepoto trenutka
ki bi sicer pobegnil neopažen
mono no aware
zato skrbno paziš nanje
izkazuješ jim spoštovanje
in skrb in pozornost
da bi ostale s tabo
z vsemi nitmi pajkovih mrež
sprašuješ se
ali bi brez njih sploh zmogel
z nasmehom vprašati neznanca:
kakšno lepo vreme je danes, mar ne?
Odlično! Čestitam!
Lp, salke
Hvala. To pomeni, da pišem približno prav patetično o patosu. :)
lp, bp
Nekako tako, ja ;)
Sicer pa se mi pri tej pesmi zdi zanimivo to stransko naslavlanje (ki narekuje nekakšno branje po poglavjih z vmesnimi premisleki), tu so še stvari, ki niso stvari v fizičnem smislu, bolj kot zadeve, ki pa brez stvari (ki se jih kot ročajev oprijemamo, da bi se premaknili v vzporedni svet) ne povzročijo dovolj drastične bolečine / žalosti, da bi zajokali (zelo lepa primerjava: magnetna tekočina). Bivanjska pesem, ki dovoljuje katarze ... čestitke,
Ana
Hvala za pozorno branje. V mednaslovih sem se res obregnil ob cele pesniške in tudi širše umetnostne tradicije oz. pojme, ki se dotikajo podobne tematike, z namenom, da jih predstavim, čeprav sicer bolj po svoje slalomiram vmes, saj nekatere sam šele odkrivam, druge pa morda razumem precej idiosinkratično. Kar pa se katarzičnosti tiče, meni na misel pride prej pihanje v kupček saj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!