Spremljam te v vseh letnih časih.
Vabiš me kot zven življenja,
ki ga sile upogibajo,
zlomijo nikoli.
Nalivi so izprali vso mehkobo.
Iz nekdaj voljne skorje je na tebi ostalo trdo lubje
in ogolele roke le še nemo štrle v hladno sivino neba,
med nosače snežink.
Prostranstvo parajo vetrovi,
ledeni sever spet ubira zvoke kristalnih čudes
na steklenih piščalih zime.
Drevo, v otrpli goloti,
prepuščeno bičem časa,
boleče ječiš.
A vendar ne kloneš.
V vsej svoji razgaljenosti ostajaš
zasidrano v svoj prostor
kot začetek in konec zmagoslavja
živega bitja nad samim seboj.
Sjajna poezija minevanja časa in ostajanja v prostranosti hladnega jutra.
Prelepo!
Lep pozdrav Koni,
salke
spet moje drevo, salke; bogato misel si dodal k njegovi klenosti; hvala za dotik
in lep dan ti želim,
koni
Slavospev drevesu, temu našemu vzorniku. Tudi jaz občudujem njihov pogum. Žal pa je za njihovo izginotje v mnogo čem odgovoren prav človek. Ko pade kako drevo je kot bi meni odrezalo prst. Dobro si to upesnila, koni.
Lp
A
... in, ko sonce v teh dneh končno spet pripenja svoje žarke na razširjene roke drevesa, bo trdno zasidrano v zemlji svojega bivanja ubralo nove melodije večnosti ...
Andrejka, hvala za odziv na slavospev drevesu; tudi iz tvojih lepih pesmi veje povezanost z naravo ...
Z lepimi pozdravi,
koni
Poosebiti drevo, da bi lažje preživeli: da bi našli trdnost in vztrajnost kljub viharjem, ki nas premetavajo skozi življenje ... kot pravijo že predhodniki: narava kot motiv in hkrati vodilo ... čestitke,
Ana
Tudi tvoj komentar k"otrpli goloti", spoštovana urednica Ana, je zame podčrtanka... hvala.
Z dobrimi željami,
koni
Čestitam Koni:)
Lep pozdrav,
salke
Hvala za pozornost, salke
in vso srečo ti želim,
koni
....Drevo, v otrpli goloti,
prepuščeno bičem časa,
boleče ječiš.....
Čestitam, draga Koni!
Katica
... in upanje ostaja, da bo to isto drevo čez čas spet odeto v cvetoči navdih pomladi ...
Hvala za čestitke, draga Katica.
Vse dobro ti želim,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!