Zaspano, rahlo pada sneg

v stopinje na poljani,

na gospodičnin parasol,

ki jo beline brani,

na njen pogled, ki prek ramena

zre v mirno svilo krajine

in ji ob tem odkriva,

da stopinje njene niso trajne

in na poljsko pot, na njeno pot,

ki tiho jo zameta,

da zdi se, da bo gospodična,

obstala tam, ujeta.

Na vsa življenja čas sneži,

le v mojem čaka nepremična,

s pogledom prek ramena,

obstala gospodična.

Peter Rangus