POMLAD bo moja nevesta
Med zemljo in nebo me bol razpenja
in volja do življenja je betežna,
se opoteka sreča, radost bežna,
ki polni prazne vrelce koprnenja.
A glej, iz teme, zimskega predenja,
se tiho je izvila nitka snežna
in vame zdaj pronica solza nežna,
ki je izvir pomladnega brstenja.
Vse moje hrepenenje bo izpila.
Spet duša njena, moja bo nevesta,
se solza njena z mojo bo spojila.
Ne reci ji, da ona je nezvesta,
ker moje bo srcé strastno ljubila,
saj jo v skrivnost Pomladi vodi cesta.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dule Metulj
- 14. 04. 2009 ob 09:01
- Prebrano 1072 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 199
- Število ocen: 7
