Še vedno
tečejo reke,
ki se jih ni dotaknila
človeška roka.

Še vedno
svetijo zvezde
na reko brez dotikov.
Isti mesec kot tisočletja
pošilja nočno svetlobo,
da odseva se v gladini,
koder teče čas.

Še vedno
isto reko grejejo
topli žarki oddaljenega sonca.

Še vedno
trava rase okoli
in mah ščiti globine.

Čas spremlja vsako reko,
sloves ob izhodu,
ko morje vabi
in odpelje za večno
vsa druga morja,
skupne reke morij
v oceane tihote časa.


******************************************************

hope

IŽ-lev