Veliko, preveč ljudi hoče da so najboljši.

Ta kot svet stara tekma kot pred dolgimi leti,

ko še ni bilo oblek in kavbojk traja še danes

in če jutri bo ne bo nič drugače. Bodi prvi,

bodi najboljši, zavladaj. To so znani pomeni,

ki enostavno v prevodu razumevanja pomenijo

preživetje. Boj za danes in boj da se dočaka jutri,

da izgleda kot da se stoji noč in dan pred velikim ogledalom.

Razumem. Nekoga na silo barvati na črno, ko ga sploh

se ne pozna, to je klasika. Vse to z namenom, da si boljši,

boljši in večno boljši. Vendar barvamo iz svojega ega,

zato da manipuliramo, da nekoga dajemo v nič.

Sedim v kavarni na kavi, da dočakam dočakano,

ker je časa še dosti in mimo pricaplja majhen pes,

na videz kot zapuščeni in izgubljeni. Tava od enega

do drugega, kot da bi hotel reči, kdo me hoče, kdo

ima srce, da me ne bo pustil nazaj samega na cesto,

kjer nesreča ne počiva. Zmotim te z mojim opažanjem

in oba gledava proti njemu, kot da bi s pogledi hotela

rešiti njegov položaj. Samotni in čisto prepuščen svetu.

Svet pa nima milosti, tekma za preživetje je tolikšna

da teptamo drug drugega, kot da nam zmanjkuje prostora

in enostavno moramo, moramo! V trebuhu mi postane

napeto in dosežem to, da sem enaka. Psa pustim,

s slabo vestjo in občutkom nemoči grem naprej.

Gledam v pozdrav in kot da bi slišala njegov glas

nimajo, nimate me radi, lahko bi, a v vas je preveč

tekme in samega sebe, da bi si upali imeti radi,

tudi ko nihče ne gleda. Hladno mi je, december

kraljuje z mrazom. Spnem skupaj bundo in grem naprej.

S slabo vestjo, kaj pa drugega. Ja, takšni smo.

Vsi brez izjeme, na žalost.

IŽ-lev