Upam, Matej, da ne zameriš, ampak asociacije so me zanesle v nadaljevanje te tvoje nalezljive pesmi, ki bi jo rada kdaj slišala ob spremljavi glasbe ...

  ((Mesto ni zate, ki svet te boli,

ki hočeš, da pesem žge, oder gori.

Iz mesta boš šel, ne da videl bi sebe,

kako na činele igraš brez potrebe

in ... če se slučajno še kdaj prebudiš

umrlo bo mesto, ker skozenj hitiš ... )

Čestitke k izboru pesmi v formi za jesen 2017 z utemeljitvijo uredništva:

Nagovarjanje drugoosebnega subjekta je lahko prigovarjanje lastni osebi in ta je lahko slehernik v današnjem času. Stvari, ki označujejo lirski subjekt (kasete, prva pomoč, spomini …) in značilnosti mesta (preveč luči, semaforjev, brezdomnost), so opisane z duhovitimi drobci, vendar vodijo tudi k občutku praznine, mrtvosti (kam bi dal lastno truplo) – zdi se, da obstajajo prostori (vendar to ni mesto), v katerih bi pesniški subjekt lahko preživel, in ki so ravno nasprotni od v pesmi opisanega. Bralec ob koncu branja išče ravno to: mesto, kamor bi sodil ... Pesem, ki bi bila zanimiva tudi za uglasbitev (če že ni).

Še veliko navdiha,

lp, Ana

Hvala. :-)