Javni nastopi

zmehčane oči s temo

glasnega dneva

________________________________

V črni obleki stojim pred katedrom

polglasno izgovarjam besede

kakor da imam govor nad lastnim grobom

da govorim o sebi naravnost brez ovinkov

pred vso sedečo in v čustva potopljeno publiko

kakor da bi z njimi hotela doseči notranjo ravnotežje

in bi oni bili tista nemirna nit pred očmi ki bi jo rada upočasnila

umirila da me razume da je potrebno narediti še nekaj šivov

da zaprem neki čas in neke spomine da jim dam slovo

kakor mašnik z oče našom da me pomiri in ne gloda

misel v meni v  samoti ker tako je še močnejša

in globlja čeprav je mirna na videz in brez ran

gledam iz oči v oči in vsaka je pomembna

nobene ne morem izpustiti vse so vključene

v labirint izhoda in kolikor me bodo zmogle razumeti

tolikšnjo odvezo dobim da pospravim škatlo s stvarmi

ki jih že dolgo ne nosim več iz različnih razlogov

nasmehnem se pred prestrašenim pogledom proti koncu

in glasno rečem da to je samo pesem in nič več

da nima z resničnostjo nobenega stika

razen da je in da smo

vsi prisotni vsi vključeni v pozdrav času

kakor slovo nebu z zvezdami do naslednje noči

IŽ-lev