Siti prazniki
na prazni mizi gori
samotno sveča.
____________________
Košček potice drobim v ustih
ne hlastam ob zavedanju trenutka
ko nekje na drugi strani sveta
umirajo drobne duše, nič krive,
samo nehote rojene z beraško
palico in za pomilovanje vsega
sveta da obstajajo, da so.
Boleči trebuhi tanjšajo
že osirotele mišice
v umiranju, bolečem zavedanju
da imajo križ težak in da bol
neizprosto do zadnje sekunde
ne pojenja. Ko druga polovica sveta
zaletavo tava med policami
z razmišljanjem, da nekaj je še treba,
še, še in še, abnormalno kot da umirajo
in se bodo rešili z enim artiklom več.
Namesto s srcem se že dolgo obdarujemo
z vsem kar se zmore plačevati in lažje je,
ni potrebno velikih besed, samo simbolika
ki nima prav ničesar z resnično bolečino
prave lakote in odmiranja. Ali pa.
Ali. Ko ni več spomina na karkoli,
niti na včeraj niti danes potem tudi
nehamo. Zapravljati z nadomestki.
Zadnja bolečina stisne malčku
napeti trebuh, ko se muhe zbirajo
okoli telesa in oko odpre kot da bi
videlo smrt.
Zbogom mali, zbogom.
Prazniki bodo kmalu mimo.
Draga Irena, ostajam v tišini in bolečini.
♡
triglav,
smo in odidemo, z jokom... .
Čutim enako.
I.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!