Opazujem cesto, pobeljeno z belim snegom, nihče te poti še ni prehodil
Stopim in za menoj se poznajo stopinje
stopinje, ki označujemo mojo pot,
prejšnjo, sedanjo, bodočo.
Samo opazujem svoje življenje.
Kako hitro se vrti in v njem so različni ljudje.
Z vsakim korakom pustim svoj pečat. in tako dobro je.
saj s tem vem, da sem. Prehodila sem pot, ki jo morda ne bom nikdar več.
Ampak sedaj grem od tu naprej.
Z vsemi koraki do tu.
Okoli mene pot, in kam stopim, odločim sam.
Včasih v lužo in drugič na pločnik, malo višje.
Pobeljena pot, in moje priložnosti. Hodim...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dalijan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!