Prijatelja imam, slikarja

po poklicu, ki mi večkrat reče:

»Bilo bi bolje, da se slikanju odrečem

in izučim se za tesarja!«

»Kako to misliš?«, ga povprašam,
on pa samo zavzdihne,
kot da težko breme bi prenašal,
pa tja v svoje prašne slike pihne.

»Denarja ni!«, se naposled le izkašlja,
»Poglej na primer tale platna,
saj preden bodo kupca našla
mi še strohnijo, fuj in fej, usoda odvratna!

Komu sem se tako zameril,
da me pesti ta revščina nesrečna,
da moram živeti tu, v tej neizmerni
bedi, v tem ateljeju, ki mi je ječa!

Brez kupcev, brez dela, brez naročil
se valjam tu iz dneva v dan
in večkrat sem pomislil: - da bi se ubil? -,
a kdo ve, kaj nas čaka onkraj groba, onkraj sanj?

Zato še vztrajam, pa čeprav kot bilka; brez volje,
brez pravih čustev in strasti, navdiha ...«
Pogledam ga sočutno in mu rečem: »Saj bo bolje.«
A on samo z roko zamahne, češ: ne ga pihat!

Potem premolk nastal med nama je neroden
in jaz, ki sem počutil se odveč,
sem iskal kak izgovor neobhoden,
da bi na hitro vzel slovo, pa smuknil preč,

ko me naenkrat poln upanja pogleda,
a se takoj vzdrži in mi previdno de počasi:
»Veš, sem slišal vest od našega soseda,
da zdaj tvoj brat živi v Depalji vasi,

v prelepo novo hišo, da se je vselil,
zna biti, da bi kakšno sliko rabil,
mislim, saj nočem biti vsiljiv,
a vse te prazne stene ...« »Ah, to, pozabi!«

ga prekinem in luč v očeh se mu ugasne,
»Moj brat zdaj sedežno kupuje
in nima cvenka za okraske ...«
»Aha, oprosti, ker te sploh sprašujem ...«

me užaljeno zavrne,
in jaz, ker nočem delati prepira,
ker vem, od kod ta užaljenost izvira,
takoj klepet drugam obrnem:

»Khm, pa tiste čudne vaze,
ki se prašijo tamle v kotu,
čemu si jih tako poslikal? Od tod vidim razne
smešne pajace, podobne nekakšnemu robotu ...«

»To niso vaze, pač pa žare«,
mi odvrne, »In tole, kar tu vidiš - to je motorist!
S pogrebnim zavodom Domžale
sem se pogodil, da jih poslikam za drobiž.«

»Prijatelj, ne razumem te najbolje ...«
»No, saj veš da motoristi gredo,
da cepajo kot muhe ...« »Da, da, tako je«,
mu pritrdim, "Letos na nebeško grêdo

jih že trideset odšlo je in ti, kot zgleda,
našel v tem si svojo tržno nišo?«
»Hja, odvisno je kako se gleda
na vso to reč ...« mi v zadregi de potiho.

»Razumem te, razumem; beda je beda!
Recesija mnogo firm že zavila
je v črnino, gospodarstvo je iz reda,
zdaj Evropi vlada temna sila.

A povej mi rajši tole, mojster,
prosim, če se da čimbolj odkrito,
mar te kdaj v srcu oster
kamen zbada krčevito,

mislim, ker zdaj delaš za podzemlje
in tvojemu so delu priča le mrtvi
prebivalci zemlje
in pa gliste, črvi, krti?«

»Komur je v Louvru, v Pradu dano
nekoč viseti« mi odgovori počasi,
»Ta bo pač visel, drugi odidemo v jamo
in naše slike z nami, kaj se hoče, taki časi ...«

In zadovoljen, ker tak odgovor sem dobil,
prijatelju prisrčno stisnem roko,
in opogumljen se od njega poslovim,
saj vem, da kljub težavam, bo še vztrajal s svojo stroko!

Matej Krevs