DREVESA  ŠEPEČEJO  RESNICO

Leta so me obiskala,

dala so mi star nasvet

vsi dnevi nekdanjih časov,

lahko še služijo  kot vinska klet.

Zdaj ko čutim vse lastnosti,

čustvo srca bolj poznam

me najrajši  narava vzame,

ko se v gozdu najdem sam.

Ljudje se ne znajo spoznati

razen zemeljskih ljudi,

ki na svojih malih vrtovih

razmišljajo kot osamljen krt.

Ko se znajdem med drevesi,

starimi znanci preživetih let,

me globoki vdih prevzame,

ko zaznam dolgost njih let.

Na starem štoru hrasta

posnemam gibanje dreves,

ki me učijo iz istega poganjka,

kako naj z vetrom uklonim bes.

Listje me uči živeti

za mnoge še neznano kaj,

dež in veter sta jim hrana

a sonce  je krona,ki ohranja lesk.

Ko pride čas zmrzali

posrka deblo iz listov vso sladkobo

in jim dopušča oditi v trohnobo,

enako se dogaja z nami,

ko duša iz telesa vzame

sladkobo videza ljudi

in jo prenese duhu,

če še v njej živi.

tomi