Kaj igraš se z mano um,
da razum popušča,
ko sen noči me zbuja
kobacajočega kovtra in povštra
ne najdm več, to je preveč.

Nehaj že z njo opijat
celic teh možganov
in ubijat srca zbranost,
noč za nočjo
in spet v novo noč.

Spusti že teh okov nesreče
in privošči malo sreče,
da ne trpeče usedem zjutraj
s cigaretom se na kavo,
kar tako, zdaj za zabavo.

Oh, mislim da ne.
Dovolj je opiatov
popolnega telesa mesa,
ki želiš si ga v slast
za ceno bolečin.

Strast pogoltna,
mediskih lepot si polna
in dobrin, ki lahko jih nudi,
da spomin se trudi
priklicati to zakar sem šel raje stran.

Mar ne odpustiš mi glava
z jedrom oslabljenega razuma,
da kot cunja na siroti trhkega poguma
vračaš me v pretekli kraj in to zakaj?
Za ceno ljubezni ali morda drugega kaj?

Daj se že strezni!

cux15

Tilen Čufer