Ko zadnja meglica čez rob bo prešla,
kjer v morastem dremežu sva se znašla,
ko name se vsula bo mrtva pomlad
in več ne boš hotel imeti me rad,
ko videla bom, da umira jesen,
ki v tebi imela poletja je zven ...
takrat se razpoči mehur iz sluzi,
ki dihala jaz sem ga, pil si ga ti,
pobeljena zora bo šla čez nebo,
pod loki stopal bodo jame, ki zro
v obličja, ki čakajo, da se spuste
v naročje nezemeljske končne teme ...
takrat izgubila za sabo bom sled
in ti ne boš našel več tistih besed,
ki sva jih pred veki za hrbti vlačila
in zadnja se pesem v brezslišnost bo skrila;
takrat bo za rime obema vseeno
jaz v Nič bom prešla, ti v belino stopljeno.
Brezhibna klasika , sekstine super tečejo, rime niso prisiljene, res pogrešam, da ni več podobnih pesmi na našem portalu.
Lp A
Strinjam se z Andrejko in tudi pesemska vsebina (obujanje spomina in napovedovanje niča) se zlije s formo ... čestitke,
Ana
Pesem, ki prepriča z vsebino in formo, Lidija. Zgled, ki vleče...
Čestitke in lep pozdrav,
koni
GORNJE PLASTI NAŠE ATMOSFERE
SO SI UTRLE POT DO MUZE TVOJIH DEL
NAŠLA SI SE V OBJEMU TEME
IN NAM IZROČILA SVOJ ZADNJI SPEV
Tomi
Cenim vaše pohvale,
v bistvu je to preprosta pesem, kar se forme tiče, saj se med sabo rima le vsak par verzov, sekstine so ločene med sabo le zaradi prehoda tematskega toka zgodbe ... To ni nobena "formalno zapovedana forma" za razliko od soneta, gazele, prizmata ...
Lp, lidija
Jaz bom rekel enostavno jebeš formo. Imel sem sicer namen napisati eno pripombico, ampak veš kaj:
mravljinci ob branju....
(roooože)....
mravljinci mi vse povedo!
:-)
Hvala, JPB :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!