Crni flor
Preslagujem možđane u likvorne oblake
koji su nuspojava
cjelonoćnih coitus interruptusa
tamnih bića i moje savjesti.
U nekom svijetu gdje je Mjesec
jedina svijetla pukotina uma
zovu me Uzorita.
Tamo vlada vječna pomrčina
i Mjesec je tek prijevremeni ejakulat
uzbuđenih šetača Mliječnoga puta.
Oko vrata svezujem crni flor.
Tugujem za izgubljenim dobrim glasom
svoga prerezanog grkljana.
Vrane su preradosne.
Na sahrani trešnjina stabla
njihovo naricanje je najglasnije.
Moja usta rastvorena su
u izgovaranju riječi koju do pola
izjedaju svilenkaste gusjenice.
Ljupki leptiri u noćnoj mori
vraćaju je polutrulu.
Ona je epitaf na mome čelu.
Ja nikad neću biti cijela zakopana.
Od mene će iz kaljuže izvirivati bar riječ.
Poslano:
06. 12. 2017 ob 08:52
Spremenjeno:
06. 12. 2017 ob 13:02
Zagledan u srebrno jezero...opuštanju tonem. Tada su i zvijezde najsjajnije. Ali (!!!) Varka mi šapće da one zapravo - umiru. Desno od mene je tvoje pjesnicko djelo - među vukanskim grotlima. Podastrla si ga
životu-smrti (sebi, u nama), spretno uranjajuci u Ništavilo...
Moj naklon, Pjesnikinjo♡♥
Moćna poezija....o cjelini misli, postojanja, tjesnih veza koje se nikako ne cjepaju.
Čestitam Nikito,
salke
Lipa moja PI, grlim do neba.
Odlična, pretresljiva pesem, ampak - "možđani"? Poznam samo besedo "moždani", te pa ne. Se pustim poučiti. Bodi v sinjem, rožnatem, samo ne v črnem, Sara
Hvala, Saro. "Možđane" su samo dijalektizam. Pozdrav!
O, hvala za pojasnilo, ni mi bil znan.
Skratka: čudovita pesem, pri kateri še zdaleč ni najbolj pretresljiv črni flor ali temačna simbolika smrti, temveč strašljiva neskončnost, ki ji kraljuje neizgovorjena beseda oziroma nezmožnost izrekanja. Na nadaljnje mojstrsko izrekanje, Sara
ČESTITAM, nikita!!!
Čestitke k izboru pesmi za tujejezično pesem jeseni 2017 z utemeljitvijo uredništva:
Žalni trak v pesmi ni odraz zunanjega žalovanja, je temna tvar, ki nastaja (se zdi) s parjenjem temačnih bitij z zavestjo (in podzavestjo), ki se pojavljajo in izginjajo, kot z ne dovolj občutljivimi čutili zaznavni nebesni pojavi, in zaznamujejo lirsko subjektko … Pesem ne ostaja samo na temačni pla(s)ti smrtnosti, ampak za kontrapunkt – čeprav se še bolj zdi za ojačanje temine – postavlja Uzorito, boginjo neba, ki vodi k prepoznavanju dobrega in medsebojne strpnosti. Vendar je v svetu, kjer je svetloba le občasni izliv, nesmiselno (ali vsaj noro) pozivati k dobremu. Izgubljeni glas se zaradi prerezanega grla (ob veselju vran) ne more realizirati, kljub odpiranju ust (pogosta podoba iz morastih sanj). Besed ni več moč izreči, iz ust lezejo kot svilenkaste gosenice, ki se pretvarjajo v metulje, in jo neizgovorjeno vračajo nazaj – zapisujejo jo na čelo kot epitaf (ki je nekaj snovnega in dokončnega). Beseda bo začela rasti po smrti telesa … pesem, ki nosi simbolne podobe minljivosti in ki nas prepriča v večnost besede.
Še veliko navdiha,
Ana
Čestitam ti Nikita!
Lp, salke
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nikita
- 06. 12. 2017 ob 08:21
- Prebrano 2829 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 279.99