Ni mogoče,
še vedno čakam,
na istem peronu,
do istega cilja,
iste postaje.

Nisem spraševala druge,
ko je bilo okoli še polno
bodočih potnikov,
popotnikov lastne poti.
Eden za drugim,
so izginjali obrisi teh ljudi,
ostala sem in ne čakam.

Le čas teče bolj počasi,
nasmeh postaja bledičastih potez
in potnik sem zdaj že iz navade.
Brez poti v čakalnici
kjer se končuje zemeljski raj.


hope

IŽ-lev