Budimo prozaični
(neumesno je sad posle rastanka o ljubavi)
Pričajmo o bilo čemu
I pravimo se da je ovaj susret slučajnost
Evo
Načinjem neutralnu temu o vremenu
Zamisli
Postala sam osetljiva na promene
Strašno me bole aprilski vetar i jesenje kiše
Uzgred
Kad je već reč o tome
Boli li te još uvek koleno na nagle promene
I da li ti malo koči hod pa hramlješ
(zvala sam te moj lepi Kvazimodo dok sam ti trljala otoke
I ti mene moja Esmeralda
Dok si se pravio da te ne boli)
Čuj
Ovo ide u lošem pravcu
Pomozi mi
Pitaj me bilo šta što ne podseća na nas
Da
Dobro sam
Da
Dovoljno spavam i jedem na vreme
Ne
Ne plačem više zbog sitnica i ne drhtim kad grmi
Molim te nemoj
O ovome ne govore oni koji se nisu voleli
Koji se ne vole
Hajde
Okončajmo ovaj slučajni susret i usiljeni razgovor
Počinje kiša i grmi
Oprostimo se i raziđimo bez podsećanja i osećanja
Možemo mi to
I ne gledaj me tako
Ne plačem
Čini ti se
To mi se samo ova kiša sliva niz lice
I nije ti glas šupalj i napukao
Je li da mi se to samo čini čini zbog grmljavine
Zbog nje i drhtim
( ne zbog tebe)
I ti jedva koračaš zbog promene dok pognut odlaziš
(ne zbog mene)
Je li da je tako
Moj Kvazimodo
Je li
Naključno srečanje, ki povzroči notranje izbruhe in komaj medlo komunikacijo navzven ... pesem z besedjem prinaša vse tisto neizrečeno, ki se silovito vrtinči znotraj ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nenamiljanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!