S temo se zbudim.

Noč sega nad zemljo

tudi ko izrečem

prvo dobro jutro

traja še ob kavi

in prvem cigaretu.

Dan v svetlem

pričakam budna

in kakor je v navadi

oblečena za čas

ko ne bom zaspana.

Sledim mu ure

in ure, ves čas

od kosila

in večerje

in ko znova

noč prekrije

vse kar se sveti

stopim v sanje,

teh se nikoli

ne zmorem spomniti,

te ostanejo

nekje v skritem

delu misli,

ker so žive samo

ko zaprem oči.

Podnevi hodim

po zemlji,

sicer nagrbančeni

od vseh predmetov

kar jih je človek izumil

in kar jih imam,

da mi olajšajo korake.

Razmečem in pospravim,

odhajam in prihajam,

to so dnevni rituali,

z njimi znova

stopim v temo

in oči prepričujem,

da je čas za spanje.

Tema še zadnjič

v dnevi prekrije

vse kar je oko gledalo,

znova je tišina

in odhajam

kakor svetloba

proti nebu.

Razigrana Luna

me pričaka

počaka da ležem

in se stisne k meni,

čutim njen dih

ob glavi

in utonem v sen.

Skupaj v dvoje

in s teboj,

skupaj v troje.

IŽ-lev