V ogledalu gledam

svoja leta

gube okoli oči

za vsako skrb

v življenju

ena zareza več

in ne umikam pogleda

ne mislim si

da tega ni

in pozdravljam

stara leta

ki se mi samo

še tiho nabirajo

od bolečega križa

do počasnih korakov

kot da se mi nikamor

več ne mudi

dnevni rituali

vseh poti

ki jih še nameravam

prehoditi niso hitri

postajam umirjena

tako se tudi pogovarjam

in nisem dober sogovornik

tistih, ki bi radi

da mi je zaradi starosti hudo

pešačim skozi ostanek

kar ga še imam

v počasnem tempu

mišice postajajo

čedalje bolj mehke

in uvele

zato poskušam vleči

in zbrati moči

za vsako pot posebej

v očeh ne skačem več

in vsakega dogodka

ne sprejemam

neučakano,

prišel bo in minil,

kakor že toliko

jih do sedaj

in ne učim mlajše

ker njihov odgovor

bo čas kakor tudi meni je

le na drugačen način

zaradi razlike v letih

ljubim še

to se ni spremenilo

le bolj zrelo

in uglajeno

še vedno se oklepam

upanja da sem na pravi poti

in da ni iluzija

pač pa pristno

in srčno

do konca.

IŽ-lev