Izgubila sem se v neki nejasni vsebini...

ne moreš me najti,

ne kot junakinjo, ne kot besedo, 

še sama se iščem zaman.

Lahko bi kaj povedala o glasu,

čigar šepet se tiho prikrade

in me opomni na svetle trenutke;

»Poglej še enkrat, obriši oči

in se dotakni nedotaknjenega.«

Kako rada bi bila jasna v razumevanju,

bila vtisnjena, kot črka na papir,

pa sem največkrat le zvita platnica

z izgubljeno vsebino nerazumljenih čustev.

Rada bi tekla skozi polja cvetja,

pozdravljala ranjene duše in ljubeča srca,

saj pravijo, da cvetje tolaži vse...

pa vendar grem mimo.

Ah naslednjič,

naslednjič postanem,

za uro ali dve.

arabela