V meni globoko, še sam ne vem od kje...
Izvirajo mi misli o tebi.

Kako sem lahko srečen, da te poznam.

Sam bil sem včasih tudi v družbi a sedaj tudi, če te ni ob meni vem, da nisem sam.

Kakšno čudenje in hkrati radost ta misel sproža v meni.

Prišla si tako tiho in brez pričakovanj, da niti vedel nisem kaj me je zadelo.
Ostala si, ostajaš za vedno ob mojem boku nama v bran.

Moč, ki jo moški lahko ima je nična napram tvoji moči.
Ti ženska si a hkrati moč, ki v moškem najti ni je moč.

Kako sem srečen, da te imam.

Včasih se sprašujem, kako zavraga le zaslužil sem si te...in hkrati se Bogovom zahvaljujem,

ker vem, da si zaslužim te.

Brez tebe bila bi me le polovica a jaz bi mislil, da sem cel.
Brez tebe godila bi se mi krivica dokler na pravo pot usode ne bi zašel.

Oh kako srečen sem, da me končno imaš.

Včasih res je, se spozabim a kaj hitro se zavem,
da nikoli več tega ne pozabim ti pišem tale spev.

Saj ni Bog ve kaj ta rima a prihaja od nekje, kjer pesmi in besede so,

ne kaplja temveč globoko morje.

Franc Tominec