V obraz od sonca zaspana,
kaplje potu med pegami skrite,
jutro prekrižanih nog spogleduje.
je kava že tu, potiho sprašuje.

Vonj kave predrami zaspane cvetove,
čebele že srkajo njihovo bit,
kot nežen poljub se v vetru zamaje,
odpre in preda ljubezni ta cvet,

a jaz pod rjuho se malce potuhnem,
se zvijem poiščem moj cvet,
ko hrbet se upogne in stegna zaspano,

spustijo v svoj me objem,
le rahel vzdihljaj in nežno mrmranje,
o ti si le daj, bo kava zdaj zdaj….

Igor Ivanovski