Pesma je uvek samo tvoja dok nastaje, "gnezdi se" i traži uporište u tebi i tvojim mislima (skodranim :) ). Kada joj otvoriš kapiju i pustiš je u život, pripada svima. Mislim da se ne treba plašiti tog trenutka kad je pustiš na milost i nemilost svima (čitaocima), ako veruješ u nju. Jer si u nju utkao, dao joj svoju snagu i svoje biće.

Veoma inspirativna pesma, Andrejka.

lp

Jagoda

Hvala za iskren komentar, ki prihaja iz ust imenitne pesnice. Povsem prav imaš, Jagoda. Ko sem pesem ponovno predihala, sem še bolj prepričana, da moja inspiracija in posledično moj 'izdelek' ni nujno snov, ki bi se vkalupila v enostransko dojemanje vsem bralcem. Stojim za njo, a odprta za mnenja in pripombe.

Naredi si lep dan, Jagoda,

pozdravlja te

Andrejka

Vznemirjiva pesniška pokrajina, ki dokazuje, da so poetična oporišča najranljivejša, najstrašljivejša in hkrati najbolj nagrajujoča, ko in če pesem najde pot do bralca. Tvoji je to vsekakor uspelo, naj bo tvoja poetika še naprej tvoje (in naše) oporišče, Sara

P.S.: dovolila sem si kar vstaviti manjkajočo vejico za "inicialkah", ker je ostalo vse na svojem mestu.

Hvala za uvid v pesem in oporno črtico.

Hvala vsem, ki me berete in si prizadevate za nadgradnjo našega portala.

Lp

Andrejka