Kot nemočna ranljiva gosenica

si našla pot v zavetje mojih listov.

Med bujnim zelenjem si ustvarila svoj dom

in ob grizljanju sočnih poganjkov rasla.

Iz moje samozavesti si črpala svojo.

Kmalu sem bil vse, kar si poznala.

Ko pa si postala dovolj močna,

da si se postavila na lastne noge,

si se udobno zabubila med obžrtimi listi

s katerimi sem ščitil prej nebogljeno telesce.

Potrpežljivo sem čakal tvoj preporod,

da še zadnjič uzrem tvojo milino.

Naposled si le razprostrla svoja krila

in kot metulj odletela v neznano.

Lorijan (Luka Šturm)