Na konja zvezan, nag, rjovel
Mazepa je nad rablje svoje,
zgolj salvo smeha je požel,
tedaj pa: švrk! glej, bič zapoje
in konj splašen, poskoči, v dir,
kot bi podil ga sam hudir,
spusti se, iskre izpod nog
se krešejo vsenaokrog
in ogenj šviga iz nodzrvi,
tak zdrvi po trhli brvi
čez usahli potok v gozd,
dviga prah za njim se gost ...
Bežijo mimo hoste, mesta,
doline, jezera, goré,
nad njima vranov jata zvesta
in sonce, ki nenehno žge,
da znoj obliva ju krvavi,
ki se cedi po stepni travi
in žeja muči ju in glad,
Mazepa bi zakričal rad,
da s krikom konja bi ustavil,
a usta suha so preveč,
v tej pušči pa je čudež pravi,
če kdaj zapade dež; nič več
ne skuša konja pokoriti,
zdaj druga skrb mu gloda um:
kako se krokarjev znebiti,
ki že narašča jim pogum,
da letajo vse niže, niže,
ah, venomer so bliže, bliže,
s kljuni ostrimi zdaj, zdaj
bodo mu obraz skljuvali
in iztaknili oči!
Že ju trop volkov sledi,
(ali pa so to šakali)
lačni, eh, od bogve kdaj!
Mar bo takšen konec vzel,
tu na tujem grob imel
v zveri divji in preteči?
Noč bo kmalu! Joj, grozeči
gobci bližajo se naglo,
čuj, skovir, (to Smrt je z ragljo),
se oglasil je v daljavi,
medved zarohnel v goščavi;
zdaj na koncu sta poti -
brezno, glej, pred njima ždi!
Za trenutek konj obstal je
na pečini, spodaj reka
besno skoz kanjon odteka,
pa se dol v prepad pognal je ...
Bila je noč že, ščip sijoči
gladino reke je srebril,
kar zbor deklet čez most pojoči
domov se vračal je od njiv,
ko zadnja izmed njih obstala
je sredi mosta brez besed,
tam spodaj nekaj je zaznala,
v temi na bregu spet in spet
svetlika dvoje se oči,
kaj to je zvedeti želi,
pa stopi k vodi, o moj bog!
na mrtvem konju mlad mrtvak
leži ves gol, prevrnjen vznak,
privezan je na konjski bok,
se zdi, iz ust mu teče kri ...
Tedaj pa mrtvec oživi,
mu v prsih nekaj zaječi,
da vrlo se dekle splaši,
od groze je kot ukopana,
za roko zgrabi jo rekoč:
povej mi, angel, duh, Morana,
sem živ še ali večna noč
me zagrnila je in spim?
Živiš, dahne dekle in strah
votli jo in tesnoba z njim.
A kje sem, to povej mi, ah ...
Že čuti da ga smrt zmaguje ...
Ta reka San se imenuje
in ta ravnina - Ukrajina.
Tedaj se v duši mu zjasni,
iz ust poslednji dih spusti,
besedo zadnjo: domovina.
odlično, pretresljivo ♡
Balada o begu in pogubi, mojstrsko, čestitke,
Ana
hvala urednici, hvala članom pesem.si
LP M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!