Dni mojih krepkih se je doba poslovila, 

bom rad kdaj še zmerom se pokonc' postavil, 

a tekočina v centru za ravnotežje je usahnila. 

Sem rad in dosti na besedo stavil, 

mi še ta je ledvica in vrat obrnila; 

dokler se bom mogel pretvarjati se bom - 

potem pa bom moral poiskati si nek drugi dom. 

Okusil zgodaj sem tvoj sad, šibkost! 

Strahu, ničevosti in samote si rodila, 

tvoja majhna in bodeča ost

mi je kolena izpodbila.

Prevrtala na vrhu golenično kost 

in tam zarjaveli sveder pozabila, 

skeli me kot razbeljena kovina v koži - 

ali pa med tremi vretenci trije noži ...

Sandzakija