Svečko v mislih mi prinesi,

a nikar je ne prižgi,

dal jo bom v namene dobre,

ker tako se prav mi zdi.

Lahko storim kaj zate,

da ti bolje bo živeti,

morda nisi prav rodil se,

le zakaj bi moral zdaj trpeti.

Kaj mi bo gora sveč na grobu,

če v srcu ni prižgano nič,

tam naj raje dogoreva moja lučka,

za vse vas le v meni in brez prič.

Saj dovolj je rožica le ena,

ki ta hladni kamen okrasi,

tudi če le ena svečka tam utripa,

od vseh nas za te, ki so odšli.

Vse ostalo je potrata,

ki šopiri iz večine se grobov,

v srcu ugasne pa edina prava lučka,

že ko pridemo od tam domov.

Zato je bolje kot denar za kič

za žive in potrebne podarimo,

s tem se zla duha materializma

vsaj na pametni način znebimo.

A ne narobe rime razumeti,

ni namena vas od groba odvrniti,

v zmernosti naj cvetja bo in sveč,

in ne, da slaba vest bohoti se in kiti.

Obiskujmo raje se, dokler smo živi,

pa takrat v dar nesimo lepo rožo,

objemimo raje se v tem trenutku,

ko nam vest je prava pisana na kožo.

Prvega novembra pa le podtaknimo

plamen, ki za rajne v srcu tli

naj gori v duši in cveti,

dokler se skupaj srečamo ne v temi.

Sicer mi svečko le prinesi,

a naj ta na torti mi gori,

v nasmehu skupaj jo pojeva,

spomniva se vseh na žive dni.

by Mikla

Mikla