***
pogosto si podnevi
oprtam sonce čez ramo
in tisoč senc tega sveta
tako krevsljam
z obrazom tik nad zemljo
dokler z nosom
ne zarijem vanjo
nato zaprem
kakor po volji tujca
vrata za seboj
enkrat jih bom snela s tečajev
okna tudi
sonce pustim na pragu
da malo počijem
dvignem glavo
a tudi stene so težke
krčijo se navznoter
vztrajam
vse do razlitja
antracita nad mesto
ko si okrogla dama
z visokega stropa
smehljaje prilasti
mojo posteljo
potem pišem
pišem o letih
ki se kopljejo v enoličju
o stenah in zidovih
v lastni glavi
tako dolgo
da na koncu pesmi
ostane le kratek dih
in prgišče
upepeljenih sanj
Petja
Hvala za to pesem. Vzela jo bom s sabo v "tretjo izmeno".
Naj ti noč pričara kaj lepega!
"filia"
Petja ... in naj te tudi nocoj "debelolična dama z modrega stropa" pospremi k pisanju tako lepih pesmi kot je ta:)
lp, koni
O Koni, ja hvala za vzpodbudo, da se ti le zdi vredna branja.
P.
Petja, kako mojstrsko pisanje. Če bi pisalo še, bi kar bral, dokler ne zmanjka črk. Tako lahko prebiram. Iz navideznega niča, ki sploh ni nič, ustvariš polno sliko. Hvala!
Lep pozdrav, salke
*
Petja, to zvezdico sem narisala iz pepela sanj...feniks jo je odnesel gor na antracitno nebo te lepe pesmi...
:) lep pozdrav,
Majda
Salke, Majda, moj poklon obema. Ob takih besedah z vajine strani niti ne vem, kaj napisati. Morda hvala!
Glede mojstrstva...včasih mi rata, mnogokrat ne, bi uredništvo vedelo kaj več o tem verjetno.
Feniks naj pa le poleti...
Petra
Pesem o volji in vztrajanju, ki ji posebno atmosfero dodajo antracit in upepeljene sanje - lirična pesem s pridihom ekologije, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 25. 10. 2017 ob 19:15
- Prebrano 761 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 272.66
- Število ocen: 16