ZAKAJ   ŽIVIM

Z lopato ravnam kup v ravnico

iz moje njive življenja,

odstranjujem  plevel,

radi krivih vzrokov se  kor razrašča,

v katerega nisem slučajno rojen.

Prisluškujem svojim občutkom

neverjetno število besed zasledim,

mnoga med njimi so kot lepilo,

iz katerih se nehote v jezi  zbudim.

Od vsega me le ljubezen spreminja

edino ona se iz zunanjosti v srce poda

in ko bo enkrat izenačila zunanjost in notranjost,

bom šele začutil kaj mi ona vse da.

Čas mi odlaga materialna želenja,

izkrivljene misli z vsemi pastmi,

ki so kot vreča polna odpadkov,

iz katerega nelagodje na vse konce puhti.

Na svojo njivo resnice

privabljam ljubezen,

da bi enkrat izenačila obe plati

in me napolnila z edino resnico

ki jo med nas sam bog deli.

tomi