v spodrecanem krilu
slepa vsakdanjost
naveličano hodi po istih poteh
pogreznjena v svoje brezvetrje molči
šele ko v njeno tišino
zavejejo vetrovi
in se vanjo splazi svetloba
se poti prelevijo
v živahna križišča
takrat si spodreca krilo običajnosti
in v neuhojenost zakorači
z bosimi nogami
ko v razprte dlani svojih čutov
vsrka nova sonca
zaniha v drugačni podobi
Saj je danes čisto navaden dan. Nekaj je narobe z mano. So se osvobodile vse moje čakre? Berem, berem in kar ne morem verjeti ... Vzela si bom lasten poetični dan.
Na čim več spodrecanih kril. Poklon.
Ne bi si želela biti v vlogi urednic :)).
Lep pozdrav "filia"
Čestitam, prelepa pesem:)
Lep pozdrav, salke
filia in salke,
hvala vama za branje, predvsem pa za komentarja.
Na neuhojene poti!
Lp, murka
ko si vsakdanjost spodreca krilo - prelepo povedano, pa še optimistično se zdi!
lovrenka
Hvala, lovrenka. In, ja, res je optimistično.
murka
Murka, prav vesela sem, da si znova z nami. Očitno je bil zamolk potreben - čas, v katerem si spodrecala sivino in nam postregla s svojo novo pesmijo, kot poziv k svetlobi - čestitke,
Ana
Hvala. Po razburkanem molku, ki se je že spajdašil s strahom, je podčrtanka kot trpotčev list ...
Lp, murka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: murka
- 23. 10. 2017 ob 16:40
- Prebrano 838 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 222.66
- Število ocen: 10